Moja zgodba je tako vijugasta, da včasih mislim, da bom sama sebe srečala na ovinkih. Že od nekdaj sem si želela razumeti, zakaj tako globoko čutim svet okoli sebe. Že od malega sem bila občutljiva (preobčutljiva, so rekli) in zasanjana, kar se, zlasti v šoli, ni štelo kot dobro. Šele ko sem se vpisala v šolo Marka Pogačnika in se mi je z njim odprl svet v pogovor z nevidnim svetom, sem razumela, da je bila moja občutljivost v bistvu tipalo, s katerim sem lahko komunicirala z energijskim svetom. In ko sem izklesala prvi kozmogram in ga aktivirala in je iz njega dobesedno zasijala svetloba, ki še vedno polni naš dom in podpira našo družino - sem vedela, da sem ustvarila nekaj božanskega. In povsem naravno se mi zdi, da to z navdušenjem delim naprej.