Jesen je za sajenje dreves
Drevo posadimo samo enkrat. Naredimo to prav.
Jesen je. In če mene vprašaš, je to eden najboljših delov vrtnarskega leta.
Zemlja je še topla, sonce ni več neusmiljeno, dež nam počasi spet pomaga pri zalivanju in rastline se pripravljajo na mirovanje. Sezona sajenja pa se s septembrom še zdaleč ne konča. Če tla niso zmrznjena, lahko drevesa in grmovnice sadimo še globoko v jesen.
Zato bo naslednjih nekaj zapisov namenjenih jesenskemu sajenju.
Ne toliko temu, kaj posaditi – seznamov najlepših dreves je na internetu dovolj – ampak predvsem temu, kako saditi, da bo rastlina čez pet, deset ali dvajset let še vedno vesela, da smo jo dali ravno tja.
Danes začnimo pri drevesu.
Sadike z golimi koreninami pridejo na vrsto nekoliko pozneje, ko rastline preidejo v mirovanje. Zdaj pa imamo v drevesnicah predvsem drevesa v loncih in balirane sadike.
In čeprav je sajenje drevesa videti kot ena najbolj preprostih stvari na svetu – izkoplješ luknjo, daš drevo noter in zasuješ – lahko ravno v teh desetih minutah naredimo napake, ki jih bo drevo čutilo naslednjih dvajset let.
1. Najprej izkopljemo luknjo. Ampak kako veliko?
Tu velja zanimivo pravilo: Raje preširoko kot pregloboko.
Če ima koreninska gruda na primer 40 cm premera, naj bo sadilna jama široka približno 80 cm ali še nekoliko več. Ni treba kopati ogromnega bazena, želimo pa zrahljati zemljo okoli grude, da mlade korenine ne naletijo takoj na trdo steno zbite zemlje.
Pri globini pa bodi veliko bolj natančen/na. Če je koreninska gruda visoka 35 cm, jama praviloma ni globoka 50 ali 60 cm. Približno 35-40 cm bo dovolj. Ne zanašaj se slepo na višino lonca. Poišči mesto, kjer se deblo pri tleh začne širiti in prehajati v prve večje korenine – koreninski nastavek oziroma koreninski vrat.
Ta mora po sajenju ostati približno v nivoju okoliškega terena oziroma malenkost nad njim.
Drevesa so v drevesnicah včasih že v loncu posajena nekoliko pregloboko. Če potem samo poravnamo vrh lonca z vrtom, smo drevo ponovno zakopali pregloboko.
2. Kaj pa damo v luknjo?
Tukaj imam dobro novico za vse, ki ste pred sajenjem drevesa že stali v vrtnariji pred policami kompostov, gnojil, mikoriz, substratov in vseh mogočih pripravkov za "uspešen začetek".
V normalnih vrtnih tleh pravzaprav ne potrebujemo skoraj ničesar. Najboljši material za zasipanje sadilne jame je praviloma zemlja, ki smo jo iz nje izkopali.
Zakaj?
Ker drevesu ne želimo narediti udobnega lonca sredi vrta. Če okoli koreninske grude ustvarimo majhen žepek čudovite, rahle, s kompostom bogate zemlje, okoli njega pa ostane težka vrtna zemlja, smo ustvarili zelo jasno mejo med dvema različnima okoljema. Mi pa želimo ravno nasprotno. Želimo, da korenine čim prej zapustijo sadilno jamo in začnejo osvajati teren okoli sebe. Zato pri normalni vrtni zemlji drevo zasujem predvsem z izkopano zemljo in po sajenju dobro zalijem.
Kaj pa kompost?
Kompost je super stvar. Samo ni nujno, da ga stresemo v luknjo. Veliko bolj mi je všeč ideja, da z njim izboljšujemo tla okoli drevesa. Zrel kompost lahko razporedimo po površini širšega območja okoli nove zasaditve in ga prekrijemo z organsko zastirko. Tako počasi hranimo življenje v tleh, namesto da naredimo hranilno bombo neposredno ob koreninah.
Če imamo res degradirana, zbita ali drugače problematična tla, je to seveda druga zgodba. Takrat tla izboljšujemo glede na konkreten problem – in po možnosti na širšem območju, ne samo znotraj sadilne jame.
Svežega hlevskega gnoja neposredno ob korenine ne dajemo. In tudi gnojila ob sajenju praviloma niso tisto, kar bo odločilo, ali bo drevo dobro raslo. Mlado drevo veliko bolj kot "hrano za dober start" potrebuje dobro strukturo tal, zrak, vodo in prostor, kamor lahko pošlje svoje korenine.
In ravno tukaj se naše razmišljanje lepo sreča z ekipo Naj Raste, s katero smo se letos povezali. Oni se z drevesom pravzaprav ne ukvarjajo samo kot s posamezno rastlino. Pri svojih gozdnih vrtovih okoli njega gradijo celoten podporni sistem – druge rastline, živa in pokrita tla, organsko snov, zadrževanje vode in okolje, v katerem drevo sčasoma potrebuje vedno manj naše pomoči.Meni je ta misel zelo všeč.
Namesto da drevesu naredimo popolno luknjo, mu raje pomagajmo ustvariti dobra tla za življenje.
3. Ena stvar, ki jo vedno naredim pri drevesu iz lonca
Pogledam korenine.
Če drevo lepo zdrsne iz lonca in vidiš nekaj zdravih korenin, ki rastejo proti robu grude – super. Če pa zagledaš gosto prepleteno mrežo korenin, ki že več sezon krožijo po obodu lonca, jih ne bi samo lepo vrnila v zemljo in upala na najboljše.
Zunanje korenine nežno razrahljam. Močno zavite oziroma krožeče korenine je včasih smiselno tudi nekoliko prerezati ali odstraniti. Sliši se brutalno, ampak želimo jim spremeniti smer: ven iz nekdanjega lonca in v vrt.
4. Skleda, ravnina ali hribček?
To je ena mojih najljubših dilem pri sajenju.
Včasih vidim drevo posajeno v globoki kotanji, drugič stoji na majhnem vulkanu.
Kaj je prav?
Odvisno od zemlje. Če drevo posadimo prenizko, se voda zbira okoli debla in korenin. Na zelo odcednih tleh majhna zalivalna kotanja prvo leto sicer pomaga pri zalivanju, vendar to ne pomeni, da mora biti samo drevo posajeno globlje.
Koreninski vrat naj bo še vedno na pravilni višini. Okoli njega pa lahko oblikujemo plitev zalivalni rob, ki zadrži vodo tam, kjer jo potrebujemo. Pri težkih, glinenih in slabo odcednih tleh pa naredimo ravno obratno.
Drevo lahko posadimo rahlo dvignjeno, da koreninski sistem ne sedi v vodi. Pri res problematičnih tleh lahko zasaditev oblikujemo tudi kot zelo blag, širok nasip. Ampak poudarek je na blag in širok. Ne naredimo majhnega hribčka, s katerega bo vsaka kaplja vode odtekla stran od korenin. In če v izkopani jami po dežju več dni stoji voda, imamo večji problem kot samo vprašanje, kako globoko posaditi drevo. Takrat je treba najprej rešiti drenažo oziroma izbrati rastlino, ki takšne razmere prenese.
5. Zasujemo. Zalijemo. In potem?
Ko je drevo na pravi višini, jamo zasujemo. Zemljo okoli korenin rahlo utrdimo, predvsem toliko, da odstranimo večje zračne žepe. Ne teptamo je tako, kot da pripravljamo podlago za parkirišče. :)
Potem temeljito zalijemo. Tudi če je jesen in tudi če bo jutri deževalo.
Prvo zalivanje namreč ni namenjeno samo drevesu. Voda pomaga zemlji, da se lepo usede okoli korenin in zapolni prazne prostore. Nato okoli drevesa naredimo nekaj centimetrov debelo plast organske zastirke – sekanci, drobljeno lubje, listovka ... kar imamo na voljo.
Ampak ne do debla! (če si predstavljaš krof, si zelo blizu :))
Zastirka okoli drevesa, okoli samega debla pa nekaj centimetrov praznega prostora, nikakor pa tistega znamenitega kupa lubja, nasutega ob deblo, ki je videti kot vulkan.
6. In zdaj škarje?
Na novo posajeno drevo ne potrebuje avtomatično nove frizure.
Včasih je veljalo prepričanje, da moramo po sajenju precej zmanjšati krošnjo, ker je drevo pri presajanju izgubilo del korenin.
Danes se rutinska močna rez ob sajenju praviloma ne priporoča.
Odstranimo zlomljene, poškodovane ali odmrle veje in morda kakšno res očitno problematično vejo, ostalo pustimo.
Listi so tovarna energije in drevo jo bo potrebovalo, da bo čim prej naredilo nove korenine, za lepo oblikovanje krošnje bo čas pozneje.
7. Količek? Ne vedno.
Še ena stvar, ki jo delamo skoraj avtomatično. Posadimo drevo → zabijemo količek. Ampak dobro posajeno manjše drevo na zavetni lokaciji ga pogosto sploh ne potrebuje.
Če drevo stoji stabilno samo, je nekaj gibanja debla v vetru celo koristnega. Če pa je sadika velika, lega zelo vetrovna ali se koreninska gruda v zemlji premika, jo seveda stabiliziramo.
Takrat privežemo toliko, da se koreninska gruda ne premika – ne toliko, da drevo naslednja tri leta stoji kot privezano na infuzijo. In oporo potem tudi odstranimo.
Največja napaka pa pride šele po sajenju.
Prvo leto je voda veliko pomembnejša od gnojila.
Raje redkeje in temeljito kot vsak večer malo poškropiti površino zemlje. Želimo namreč, da voda pride globlje in da ji korenine sledijo. Koliko vode in kako pogosto, pa ni mogoče napisati z enim pravilom za vsa drevesa. Odvisno je od velikosti sadike, zemlje, vremena in lege.
Najboljši merilnik imaš že doma.
In še Prst.
Odmakni zastirko, zarij ga nekaj centimetrov v zemljo in preveri.
Če je zemlja spodaj prijetno vlažna, pusti drevo pri miru. Če je suha, zalij. Če je blatna in mokra že več dni, ga predvsem ne zalivaj še enkrat.
Drevesa so precej pametna. Mi moramo predvsem paziti, da jim ob sajenju ne otežimo življenja.
To je bil 1. del serije JESEN JE ZA SAJENJE.
V 2. delu se lotimo grmovnic – kako jih saditi, kaj narediti s popolnoma prepletenimi koreninami iz lonca, zakaj jih pogosto sadimo preveč skupaj in zakaj se pri grmih ni treba vedno držati tal.
V 3. delu, ko bodo drevesnice polne sadik z golimi koreninami, pa se lotimo še teh – in naredimo moj izbor 10 avtohtonih dreves in 10 avtohtonih grmovnic, ki bi jih z veseljem videla v več slovenskih vrtovih.
Ker če že sadimo nekaj, kar bo živelo desetletja, lahko izberemo nekaj res dobrega.
